Probuđena duša
Etika in vrednote
ponedeljek, 4. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke Ko se v človekovem srcu prebudi duša, se začnejo spreminjati njegove vrednote. Duša pripelje v srce nova občutja, prepoznanja in nove potrebe. Deluje kot notranji magnet, ki spodbuja delovanje v dobro drugih in sebe. Če se kot osebnost uglasimo s to težnjo, postaja naše življenje bolj pretočno, polno in učinkovito. Duša je center tistega, kar je v človeku najbolj plemenito, ozaveščeno, ljubeče in modro.
Tisto, kar nas notranje napaja z neuklonljivo voljo, ki so jo mnogi ljudje znali izkazati in izraziti: da ne odstopamo od tistega, kar notranje prepoznamo, da je prav. S prisotnostjo duše se v človeku aktivira posebna notranja sila, notranji kompas, ki ga lahko imenujemo duhovna etika. Ta postane nekaj tako naravnega in samo po sebi umevnega – kot naša lastna notranja težnja in potreba – da želimo in hočemo ravnati v njenem duhu.
Tisto, kar dušo kot notranje bitje najbolj označuje, je skupinska zavest. To je zavest, ki presega individualno in še bolj presega čredno. Gre za zavest, kjer se individualnost uglasi s skupinskostjo, kot se glasbenik uglasi z orkestrom. Želi biti uigran in sodelujoči del celote in da so njegova dejanja v prid celoti. Ne razmišlja o tem, kako bi se izločil in izpostavil, temveč kako bi prispeval, da bi celota živela bolje, da bi bilo za vse dele celote poskrbljeno, da bi se vzpostavila pravilna razmerja, pravilni odnosi do vsega. Morda se težko vživimo v takšen način razmišljanja ali delovanja, vendar ga lahko izkusimo takrat, ko prepoznamo, da nam je mar, kako je z drugimi – ko nam postane mar za ljudi, živali, rastline, za okolje, ko spoznamo, da vse sobiva v soodvisnosti in da je vse povezano z vsem.
Duša globoko dojema in pozna to celovitost, ki nas veže, spaja v en sam organizem. Še veliko več – globoko vidi in dojema pomen, smisel, namen in kam nas vse skupaj vodi. Ko nas duša napaja s svojo zavestjo, je tako, kot bi nas magnetne silnice od znotraj usmerjale v pravilno delovanje – v dobro drugih, sebe in celote. Ko se ta čut prebudi v nas, je povsem naravno, da mu sledimo in živimo v skladu z njim. Naša potreba postane, da ne odstopamo od prepoznanih vrednot.
Duhovna etika je torej najgloblji notranji kod, ki vsebuje duhovno voljo, duhovno ljubezen, modrost in neizčrpno ustvarjalno moč, ki nas vedno znova poravnava s celoto. Približa nas kvalitetam oziroma kar zakonitostim, lahko jih opišemo kot prepoznavanje meja človekove svobodne volje in nekršenje teh meja, nenasilje, sočutje, altruizem, globok in celovit notranji uvid ter razumevanje različnih situacij, sposobnost prepoznavanja in ustreznega ravnanja v odnosih, nenavezanost, odgovornost, čut za pravičnost ... Vse te kvalitete so kot kompas, ki nas vedno znova obrne v pravo smer. Če smo zanje odprti in se jih trudimo upoštevati, potem tudi duhovna življenjska energija podpira naše življenje in vse bolj izžarevamo svojo plemenito naravo.
Duhovna etika, v širšem kontekstu, je v ozadju težnje, da znotraj človeške družbe vzpostavimo pravni red, da določimo pravila igre, ki veljajo za vse enako, da postavljamo zakone, ki vsem in vsemu zagotavljajo pravično mesto pod soncem in da opredelimo, kakšne so posledice neupoštevanja tega. Če pogledamo še globlje, pa lahko razumemo duhovno etiko kot najvišji duhovni zakon, ki vzpostavlja red v vsem bitju in žitju v celotnem kozmosu. O tem govori že izvor besede kozmos, kosmein (gr.) namreč pomeni red. Najpomembnejša prinašalka duhovne etike pa je neizčrpna energija duhovne ljubezni, intuicija.
Vir: duhovna-univerza.org
Preuzeto iz SONČNA pošta
--------------
lp, borivoj
http://budan.blog.hr/
ponedeljek, 4. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke Ko se v človekovem srcu prebudi duša, se začnejo spreminjati njegove vrednote. Duša pripelje v srce nova občutja, prepoznanja in nove potrebe. Deluje kot notranji magnet, ki spodbuja delovanje v dobro drugih in sebe. Če se kot osebnost uglasimo s to težnjo, postaja naše življenje bolj pretočno, polno in učinkovito. Duša je center tistega, kar je v človeku najbolj plemenito, ozaveščeno, ljubeče in modro.
Tisto, kar nas notranje napaja z neuklonljivo voljo, ki so jo mnogi ljudje znali izkazati in izraziti: da ne odstopamo od tistega, kar notranje prepoznamo, da je prav. S prisotnostjo duše se v človeku aktivira posebna notranja sila, notranji kompas, ki ga lahko imenujemo duhovna etika. Ta postane nekaj tako naravnega in samo po sebi umevnega – kot naša lastna notranja težnja in potreba – da želimo in hočemo ravnati v njenem duhu.
Tisto, kar dušo kot notranje bitje najbolj označuje, je skupinska zavest. To je zavest, ki presega individualno in še bolj presega čredno. Gre za zavest, kjer se individualnost uglasi s skupinskostjo, kot se glasbenik uglasi z orkestrom. Želi biti uigran in sodelujoči del celote in da so njegova dejanja v prid celoti. Ne razmišlja o tem, kako bi se izločil in izpostavil, temveč kako bi prispeval, da bi celota živela bolje, da bi bilo za vse dele celote poskrbljeno, da bi se vzpostavila pravilna razmerja, pravilni odnosi do vsega. Morda se težko vživimo v takšen način razmišljanja ali delovanja, vendar ga lahko izkusimo takrat, ko prepoznamo, da nam je mar, kako je z drugimi – ko nam postane mar za ljudi, živali, rastline, za okolje, ko spoznamo, da vse sobiva v soodvisnosti in da je vse povezano z vsem.
Duša globoko dojema in pozna to celovitost, ki nas veže, spaja v en sam organizem. Še veliko več – globoko vidi in dojema pomen, smisel, namen in kam nas vse skupaj vodi. Ko nas duša napaja s svojo zavestjo, je tako, kot bi nas magnetne silnice od znotraj usmerjale v pravilno delovanje – v dobro drugih, sebe in celote. Ko se ta čut prebudi v nas, je povsem naravno, da mu sledimo in živimo v skladu z njim. Naša potreba postane, da ne odstopamo od prepoznanih vrednot.
Duhovna etika je torej najgloblji notranji kod, ki vsebuje duhovno voljo, duhovno ljubezen, modrost in neizčrpno ustvarjalno moč, ki nas vedno znova poravnava s celoto. Približa nas kvalitetam oziroma kar zakonitostim, lahko jih opišemo kot prepoznavanje meja človekove svobodne volje in nekršenje teh meja, nenasilje, sočutje, altruizem, globok in celovit notranji uvid ter razumevanje različnih situacij, sposobnost prepoznavanja in ustreznega ravnanja v odnosih, nenavezanost, odgovornost, čut za pravičnost ... Vse te kvalitete so kot kompas, ki nas vedno znova obrne v pravo smer. Če smo zanje odprti in se jih trudimo upoštevati, potem tudi duhovna življenjska energija podpira naše življenje in vse bolj izžarevamo svojo plemenito naravo.
Duhovna etika, v širšem kontekstu, je v ozadju težnje, da znotraj človeške družbe vzpostavimo pravni red, da določimo pravila igre, ki veljajo za vse enako, da postavljamo zakone, ki vsem in vsemu zagotavljajo pravično mesto pod soncem in da opredelimo, kakšne so posledice neupoštevanja tega. Če pogledamo še globlje, pa lahko razumemo duhovno etiko kot najvišji duhovni zakon, ki vzpostavlja red v vsem bitju in žitju v celotnem kozmosu. O tem govori že izvor besede kozmos, kosmein (gr.) namreč pomeni red. Najpomembnejša prinašalka duhovne etike pa je neizčrpna energija duhovne ljubezni, intuicija.
Vir: duhovna-univerza.org
Preuzeto iz SONČNA pošta
--------------
lp, borivoj
http://budan.blog.hr/
bglavac
edin.kecanovic
